Poslikana Pivka / Miha Majes: Hortus conclusus

Hiša kulture v Pivki, 29. julij ― javna poslikava Poslikana Pivka / Miha Majes: Hortus conclusus od 27.7.2026 dalje kustosinja Mojca Grmek Poslikana Pivka je večletni projekt (2022– ) galerije Hiša kulture v Pivki, ki raziskuje stensko slikarstvo, njegov izraz, domet in pomen v javnem prostoru na primeru majhnega mesta, kot je Pivka. Kot je znano, je osrednji pomen stenskega slikarstva v tem, da umetnost prinaša v javno sfero. Na ta način umetniško delo pridobi najširše občinstvo, tudi tisto, ki nikoli ne vstopi v galerijo, hkrati pa (lahko) postane učinkovit medij družbene komunikacije. Glede na to, da Pivka pred tem projektom ni imela nobene javne poslikave, se zdi še posebej primerna za raziskavo, kakšne učinke ima lahko poslikava na prebivalce mesta, odnose med njimi in družbeno ozračje nasploh. Zato Hiša kulture pojmuje projekt kot nekakšen laboratorij za raziskovanje odnosov med umetnostjo in družbo, ob tem pa se nadeja, da bo pomembno prispeval k razvoju vizualne podobe mesta in promociji vizualne umetnosti sploh. V preteklih letih so poslikave v okviru projekta ustvarili Leon Zuodar (Artist at Work, 2022), Petra Preželj (Povej zgodbo, 2023), Marko Šajn (ODHODI / PRIHODI, 2024) in Iva Tratnik (7 palčkov 7 samurajev, 2024). Letos je slikar Miha Majes izvedel poslikavo z naslovom Hortus conclusus, ki povezuje mit o Martinu Krpanu in umetnostno-zgodovinski motiv zaprtega vrta, povzet po tapiseriji The Unicorn in Captivity (1495-1505). Ta prikazuje samoroga, privezanega z zlato verigo k drevesu v majhnem, ograjenem vrtu sredi cvetne krajine. Čeprav je samorog navidez ujet, vrt ostaja živ, bujen in cvetoč, zato prizor ne govori o porazu, temveč o paradoksu svobode, ki se razkriva znotraj omejitve. Na poslikavi v vrt vstopi lik Martina Krpana in zajaha samoroga – ne le kot ljudski junak fizične moči, ampak tudi kot figura, ki poseže v mitološki red in ga preuredi od znotraj. Zaprti vrt v tem kontekstu deluje kot prostor koncentrirane simbolne napetosti, ki se vzpostavlja sredi izpraznjene, puste (

Felle, Kolar, Rojs: Motnja v matrici

Hiša kulture v Pivki, 31. maj ― skupinska razstava Motnja v matrici Katja Felle Vita Kolar Blaž Rojs 5. – 26. 6. 2026 otvoritev 5. 6. ob 19. uri kustosinja Sara Nuša Golob Grabner Termin »post-internet« se v polju umetnosti in oblikovanja uporablja za označevanje praks, ki interneta in njegovih estetik ne obravnavajo več kot nekaj novega, temveč kot vseprisoten del vsakdana, ki je popolnoma spojen z našimi fizičnimi življenji. Običajno se post-internetna estetika nagiba k izpostavljanju nostalgije po zgodnje internetni kulturi, živih barvah, nalašč pretirano izpopolnjenih podobah ali, nasprotno, k pikselizaciji. Pogosto je namen tovrstne estetike nostalgična ironija, povezana s potrošništvom (denimo vaporwave), izpostavljanje občutka, da nič več ni preprosto določljivo in »resnično« ter poudarjanje neskončnosti interneta, ki presega zmožnosti in omejitve biološkega telesa ter bdi nad nami kot višja sila. Ena od prepoznavnih značilnosti post-interneta je motnja (glitch), ki je v sodobni umetnosti zavzela status posebnega likovnega simbola. Rosa Menkam v svojem delu The Glitch Moment(um) na samem začetku knjige predstavlja 8 pravil študij »motenjskega« manifesta (Glitch Studies Manifesto). Kot pravi, v grobem motnja predstavlja nepopolnost vsakega poskusa popolnosti, možnost za odkrivanje novih kombinacij, katarzo skozi dezintegracijo in predvsem sprejetje dejstva, da prav nič ne more potekati brez napak in da je lahko napaka način, na katerega lahko katero koli medijsko obliko pripeljemo v kritično stanje hipertrofije z namenom kritike njene notranje politike. Primerna je uporaba besede hipertrofija, ki v splošnem govori o povečanju velikosti posameznih celic, kar vodi do povečanja tkiv ali organov. Na pričujoči razstavi se podobe širijo, migetajo, intenzivirajo in do polnosti oživljajo v sijočih barvah. Predstavljeni umetniki post-internetno estetiko navigirajo z vizualno nasičenostjo, maksimalizmom in utelešenostjo nefizičnega preko fizične geste umetnika. Razstava funkcionira kot mini manifest

Nina Slejko Blom: Modra rdeča nit (Bila sem pes)

Hiša kulture v Pivki, 28. marec ― osebna razstava Nina Slejko Blom Modra rdeča nit (Bila sem pes)3. – 24. 4. 2026 otvoritev 3. 4. ob 19. uri kustosinja Mojca Grmek Nina Slejko Blom je mednarodno uveljavljena vizualna umetnica, ki v svojem delu povezuje osebno in intimno s kritičnim odnosom do sveta umetnosti in njegovih institucij ter različnih drugih struktur moči. Deluje na področju slikarstva, instalacij in umetniških publikacij, občasno pa ustvarja tudi slikanice. Razstava z naslovom Modra rdeča nit (Bila sem pes) je konceptualno zasnovana kot pregled umetničinega 20-letnega slikarskega ustvarjanja. A gledalec v nasprotju s pričakovanji ne bo videl veliko slik, saj umetnica predstavlja svoj opus skozi minimalistično stensko risbo, kjer modra črta, nanesena z mizarsko kredo na steno, sledi pičli izbiri slik, tako novih kot arhivskih, in pri tem namerno izpušča večino ostalih. Glavnina opusa je tako predstavljena zgolj z modrimi sencami, podobnimi tistim, ki ostanejo na steni, ko slike, ki so nekoč visele tam, snamemo. Nekatere ključne arhivske slike, ki zaznamujejo pomembne mejnike v opusu, so sicer na voljo za ogled, vendar zgolj kot reprodukcije v spremnem katalogu. Tudi nova produkcija, ki jo zastopa nekaj izbranih del z upodobitvami psov, se nanaša na preteklo ustvarjanje, saj z njimi umetnica simbolno obeleži svoje 20-letno delo na področju umetnosti, ki ga opravlja z neumno predanostjo psa, vztrajno in pohlevno, hvaležna za vržene drobtine. Vse naštete strategije imajo namen, da razstava odločno prekine s preteklostjo in usmeri pogled v prihodnost. Njen osrednji element je simbolna moč modre niti – motiv, v katerem se prepletajo kulturne, duhovne in metafizične asociacije. Modra nit namreč v različnih tradicijah opominja na izvor, poreklo in prednike, pa tudi na vseobsegajočo božansko povezanost obstoječega. Obenem spodbuja pogum, modrost in zdravljenje, torej vodi naprej, odpira nove poti. Modra nit se izteče v osrednje slikarsko delo na razstavi – bleščečo ikono, ki prikazuje stilizirano

Staš Kleindienst: Pasji časi

Hiša kulture v Pivki, 28. marec ― osebna razstava Staš Kleindienst Pasji časi8. – 29. 5. 2026 otvoritev 8. 5. ob 19. uri kustosinja Mojca Grmek Slikar Staš Kleindienst skuša skozi svojo umetniško prakso, kot pravi sam, razumeti svet na neverbalen način, z upodabljanjem neubesedljivega, ki se poraja nekje vmes med mislijo in občutkom. Pri tem se formalno naslanja na izbrana poglavja iz celotne umetnostno-zgodovinske tradicije slikarstva, od renesanse (predvsem severnih dežel) dalje, v katero vpisuje današnje ideološke, ekonomske in politične koordinate, in na ta način izrisuje podobe družbenega imaginarija sodobnega sveta. Umetnik k ustvarjanju vselej pristopa pripovedno, s širokim pogledom vsevednega pripovedovalca, ki se razpira v naravno ali redkeje mestno krajino, kjer opazuje drobne človeške figure pri njihovih vsakdanjih opravilih. Spričo širine pogleda, ki sega prek dometa posameznega človeškega življenja in njegovih družbenih ali materialnih tvorb, se na prvi pogled njegove slike zdijo idilične prispodobe nespremenljivosti in trdnosti (naravnega) reda, a bolj ko se gledalec posveča podrobnostim, bolj se v njem naseljuje negotovost in nelagodje. Ne le zato, ker drobne človeške figure sredi prostrane krajine delujejo osamljeno in izgubljeno, pač pa tudi njihovega početja ne more povsem razumeti, saj ostaja nedorečeno, napol zakrito z rastlinjem ali sencami, čudaško (nekje se figure denimo oblačijo v obleke rimljanskih vojščakov, drugje gole okopavajo njive) in skrivnostno. Podobno velja tudi za človeške tvorbe in njihove pritikline; stavbe ali konstrukcije so pogosto vmeščene v nenavadne kraje, zdijo se nedokončane ali zapuščene, obdane z ograjami, ki se nenadoma zaključijo, vozili, ki so parkirana sredi ničesar ... skratka, vse znake človeške dejavnosti preveva nekakšna nedorečnost in nesmiselnost, tujost, ki spodbudi gledalčevo domišljijo, da začne ugibati, kaj se na sliki pravzaprav dogaja, in ko te indice poveže s svojo vsakdanjo izkušnjo, mu postane jasno, da najbrž nič dobrega. Ta občute

Klara Kracina: Kraljica slovenskih src

Hiša kulture v Pivki, 28. februar ― osebna razstava Klara Kracina Kraljica slovenskih src6. – 27. 3. 2026 otvoritev 6. 3. ob 19. uri kustosinja Mojca Grmek Klara Kracina je vizualna umetnica, ki ustvarja na področju slikarstva, grafike, risbe, stripa in instalacije. V svojem delu raziskuje vsakdanje družbeno življenje, kjer jo še posebej zanimajo vprašanja identitete, narodne zavesti, kolektivnega spomina in nostalgije. Pri tem pogosto izhaja iz popkulturnih referenc, ki jih likovno interpretira skozi dokumentarni pristop, kritično distanco in subtilno ironijo. Izhodišče tokratne razstave je fenomen telenovel in njegovi vplivi v sodobni spektakelski družbi. Ta fenomen se je v Sloveniji pričel z Esmeraldo, mehiško telenovelo iz leta 1997, ki sicer ni bila čisto prva – primat gre Sužnji Isauri, tej pa so sledile še Dallas, Dinastija, Santa Barbara idr. – a velja za daleč najuspešnejšo telenovelo pri nas. Po podatkih POP TV jo je v času prvega predvajanja leta 1998 dnevno spremljalo do 300.000 gledalcev, prejela je celo viktorja za najboljšo telenovelo in kasneje doživela več ponovitev. Zaradi njenega izjemnega uspeha je Slovenijo obiskala glavna igralka Leticia Calderón. Na letališču jo je pričakala množica oboževalcev, ogledala si je vse najpomembnejše turistične točke in obiskala vsa večja mesta, kjer je oboževalcem delila letake z avtogrami. O njenem obisku je izšla tudi knjiga z naslovom Esmeralda, kraljica slovenskih src, ki je bila glavna inspiracija za razstavo. Razstava je v skladu z razporeditvijo galerijskih prostorov razdeljena na tri dele. Prvi prostor predstavlja instalacijo, ki vključuje sliko s prizorom igralke, obkrožene z varnostniki in oboževalci, šopek rož ter letake za avtograme, kar deluje kot nekakšna časovna kapsula, ki nas popelje v čas njenega prihoda v Slovenijo. V drugem prostoru so predstavljene tri slike – dve z Esmeraldo iz uvodne špice telenovele in ena z igralko Leticio Calderón z izvodom Slovenskih novic v rokah – na zeleni žametni zavesi, značilni za odre kulturnih dom

Tomaž Furlan: A dela?

Hiša kulture v Pivki, 31. januar ― osebna razstava Tomaž Furlan A dela?6. – 27. 2. 2026 otvoritev 6. 2. ob 19. uri kustosinja Mojca Grmek Tomaž Furlan je uveljavljen vizualni umetnik, ki v svojem delu na humoren in (samo)ironičen način raziskuje vpetost posameznika/delavca v družbena in ekonomska razmerja, s poudarkom na repetitivnosti, rutinskosti in nesmiselnosti vsakdanjih (delovnih) procesov. Pri ustvarjanju svojih del že vseskozi uporablja raznolik odpadni material, ostanke in odslužene predmete, ki jih zadnja leta kombinira z bolj homogenimi kiparskimi tehnikami, kot je vlivanje betona in klesanje kamna. Čeprav k ustvarjanju pristopa konceptualno, v praksi deluje inženirsko, saj njegov ustvarjalni proces vključuje izdelavo raznih mehanizmov, uporabo digitalne tehnologije ter širok spekter obrtniških znanj in rokodelskih veščin. Dela, ki nastanejo skozi ta proces, so multifunkcijska in gledalca nagovarjajo k aktivnemu sodelovanju, preizkušanju in uporabi, s tem pa ga spremenijo iz pasivnega opazovalca umetnine v njen sestavni del. Na tokratni razstavi umetnik predstavlja izbor del iz svojega opusa, ki jih povezuje lokacija v življenjskem prostoru običajnega delovnega človeka. V njih gledalec na prvi pogled vidi stol, kanape, straniščno školjko, komplet delavske obleke in orodja ter osla kot tradicionalno transportno žival. Rdeča nit, ki povezuje vse to, je – prosto po Marxu – (re)produkcija delovnega človeka, saj nas popelje skozi njegov vsakdan, ki vključuje tako delo kot t. i. prosti čas, saj mu ta, zapolnjen s počitkom in prehranjevanjem, zgolj omogoča delo še naprej. Vendar pa bližji pogled pokaže, da vsako od razstavljenih del ni samo to, kar se kaže, ampak ima še neko dodatno, obratno sorazmerno funkcijo. Stol denimo tistemu, ki na njem sedi, omogoča brcanje stoječega pred sabo in s tem pomikanje naprej. Uporabnik kanapeja z vrtenjem ročev, gibanjem, ki spominja na veslanje, poganja obračanje denarja, skritega v mehanizmu zadaj. Školjka z vtičnico na dosegu roke zagotavlja uporabniku, da

P L A T E AU R E S I D U E: Anima spirare: Prolog in Himna

Hiša kulture v Pivki, 3. januar ― osebna razstava PLATEAURESIDUE Anima spirare: Prolog in Himna9. – 30. 1. 2026 otvoritev 9. 1. ob 19. uri kustosinja Mojca Grmek P L A T E AU R E S I D U E (slo. ostanek planote) je namišljena identiteta umetniškega dvojca, ki ga sestavljata Aljaž Celarc in Eva Pavlič Seifert. V svojih delih se ukvarjata s pokrajinsko ekologijo in iščeta nove načine ozaveščanja javnosti o tej problematiki. Njuno osnovno izrazno sredstvo so video instalacije, v katerih dajeta glas vsem udeležencem in sodelavcem, pa tudi naravnim oblikam, kot so skale, zrak, organizmi in drugi skupki snovi, ki jih reorganizirata v nove nenavadne oblike in sisteme. Na tokratni razstavi predstavljata novo delo, ki je nastalo v sodelovanju z več ljudmi in institucijami. Delo sestavlja objekt – glasbilo – in videodokumentacija o njegovem nastanku in uporabi. Gre za eolsko harfo, 13-strunski inštrument, ki ga igra veter. Tradicionalna eolska harfa, imenovana po starogrškem bogu vetra Eolu, je v osnovi lesena škatla z resonančno ploščo in strunami, napetimi po dolžini čez dva mostova. Inštrument mora biti postavljen na prosto ali ob odprto okno, kjer lahko veter piha čez strune in tako proizvaja zvoke. Harfa, predstavljena na razstavi, je nekaj posebnega. Njena zgodba se začenja februarja 2023, ko sta brata Gorazd in Jani Kutin pri obnovi starega kala v Lazeh v Čadrgu našla potopljene hlode jelke. Izkazalo se je, da gre za okrog 6500 let star les, ki je še vedno zdrav in primeren za obdelavo. Da bi lesu dali novo življenje in ga tako čim dlje ohranili, so se bratje Kutin odločili, da iz njega naredijo različne glasbene inštrumente (kitara, violina, lira, piščal, boben itd.), v sodelovanju s P L A T E AU R E S I D U E pa tudi eolsko harfro. Starodavni les je uporabljen za resonančno ploščo in intarzijo na aerodinamičnem pokrovu, ki prikazuje stilizirano krajino z ladjo, gozdom, vetrno elektrarno in satelitom. Avtorska skupina, v kateri poleg dvojca P L A T E AU R E S I D U E sodelujeta tudi glasbenika Enja

Leon Zuodar: CiaoCiao

Hiša kulture v Pivki, 29. november 2025 ― osebna razstava Leon Zuodar: CiaoCiao5. – 31. 12. 2025 otvoritev 5. 12. ob 19. uri kustosinja Mojca Grmek Leon Zuodar je v slovenskem umetnostnem prostoru že dobro uveljavljen slikar, znan po delih, ki nastajajo v komunikaciji s popularno kulturo in v tem okviru še posebej z urbanimi subkulturnimi gibanji. Pri ustvarjanju svojih del se poslužuje značilnih prijemov iz tega okolja, kot so denimo ploskovitost, palimpsestnost, stilizacija, ponavljanje in variiranje motivov, uporaba znakov, sloganov in parol, tipiziranih likov ipd., ki jih avtorsko predela in zaokroži v humoren, včasih tudi ironičen, celo sarkastičen komentar vsakdanjega življenja. Na tokratni razstavi umetnik predstavlja nova dela, ki so nastala kot odziv na njegovo trenutno življenjsko situacijo, polno sprememb, prelomnic in pomembnih odločitev. Iztekanje enega obdobja in začenjanje drugega označuje že naslov – ne samo s svojo podvojeno formo, ki odraža dvoličnost situacije, ampak tudi vsebinsko, saj lahko pomeni tako pozdrav ob srečanju kot (zadnje) slovo, začetek in konec, petko in dvojko. Naslov obenem odraža tudi dvolično zasnovo razstave, saj je le-ta zgrajena okrog dvojcev del, ki sicer ne tvorijo diptihov, ampak celoto, v kateri sta dve samostojni deli postavljeni druga ob drugo. Povezuje ju lahko soroden motiv, podoben izbor barv, uporabljena tehnika ali konceptualna zasnova, določeni elementi, npr. poševni križ ali fraza CIAO CIAO, pa se v različnih variantah pojavljajo pri večini del kot neke vrste označevalci specifičnega osebnega ozadja razstave. Tudi sicer večina upodobljenih motivov predstavlja umetnikove embleme – osebne simbole ali znake, ki se nanašajo na povsem konkretne osebe, dogodke ali stvari iz njegovega življenja (npr. podoba z otroške posteljnine, znamka dolgoletnega avtomobila, lastnoročna pisava matere ipd.). Kot takšni za umetnika predstavljajo ključ do njegovih osebnih notranjih svetov, pozabljenih čustev in intimnih zgodb, kamor neposvečeni gledalec nima dostopa, kljub te

Matic Flajs: Faze; rejv

Hiša kulture v Pivki, 30. oktober 2025 ― osebna razstava Matic Flajs: Faze; rejv7. – 28. 11. 2025 otvoritev 7. 11. ob 19. uri kustosinji Mojca Grmek in Silvija Šutej Matic Flajs ustvarja na področju ilustracije, grafike, slikarstva in umetniških publikacij. V svoji umetniški praksi navdih črpa iz skejterske in pankerske subkulture, ki temelji na spontanosti in preizkušanju meja pa tudi na načelu DIY (do-it-yourself / naredi-sam) – vse to je pomembno vplivalo na umetnikov ustvarjalni proces, za katerega je značilna improvizacija, eksperiment, poigravanje z ustaljenimi pristopi in postopki, prav tako pa tudi na izoblikovanje njegovega likovnega jezika in izraza. Čeprav Matic Flajs ustvarja v različnih medijih, se v osnovi opredeljuje kot ilustrator. Izhodišče njegove umetniške prakse je torej risba, ki jo formalno opredeljuje stilizacija, spontana in sproščena poteza, izoliranost motiva ter uporaba stripovskih elementov, na vsebinski ravni pa motivi iz pop- oziroma subkulture, fantazijski, mestoma srhljivi liki ter (črni) humor. Pri gradnji kompozicij umetnik neobremenjeno združuje realistične in abstraktne elemente, natančnost v detajlih in nonšalanco v splošnem planu, na kontrastne učinke pa računa tudi pri rokovanju z barvami in razporejanju svetlobe oziroma sence. Na tokratni razstavi z naslovom Faze; rejv umetnik predstavlja izbor iz svoje produkcije zadnjih nekaj let. Razstavljene so grafike v tehnikah globokega tiska, sitotiski, slike in risbe, v vsakem od teh korpusov pa je tako ali drugače izpostavljena serialnost, variacija ali fazni razvoj. V ospredju razstave je torej sam proces ustvarjanja kot zaporedje faz, skozi katere se postopoma oblikuje podoba, v tem okviru pa še posebej umetnikova odločitev za končno verzijo, ki lahko nastopi v katerikoli fazi. Pri tem posamezna faza predstavlja raziskovanje istega motiva v različnih likovnih kontekstih, tehnikah in nosilcih, pri grafiki pa predvsem v različnih stopnjah priprave in odtiskovanja matrice. Razstava kot celota torej ponuja vpogled v umetniko

Janja Kosi: Blazinjenje

Hiša kulture v Pivki, 27. september 2025 ― osebna razstava Janja Kosi: Blazinjenje3. – 24. 10. 2025 otvoritev 3. 10. ob 19. uri kustosinja Mojca Grmek Janja Kosi v svojem delu raziskuje odnos med človekom in prostorom v njegovi naravni/ arhitekturni, dani/konstruirani, sodobni/zgodovinski ... pojavnosti. V tem okviru jo zanima sam koncept prostora, kraja in razmerje med njima, se pravi, kako iz prostora vznikne kraj in kdaj se kraj začne razkrajati nazaj v prostor, pojem doma in domačnosti, subjektivna prostorska izkušnja in njeni telesni, mentalni, čustveni vidiki ter družbeni pogled na prostor v različnih kontekstih, npr. urbanističnem, ekonomskem, političnem itd. Za njeno umetniško prakso je značilna integracija različnih medijev v prostorske instalacije, ki so vselej zasnovane v dialogu s posebnostmi razstavnega prostora. Pri tem umetnica izhaja iz osebne izkušnje, saj se njen ustvarjalni proces začne z zbiranjem materialov – informacij, podob, fragmentov, ki jih pridobi v različnih okoljih, največkrat na sprehodih po urbani krajini, in jih skozi delo v ateljeju dekonstruira, manipulira in sestavi v nove ureditve. Prvi korak v tem procesu je risba, ki se s (s)prehajanjem skozi različne medije razvije v kompleksno umetniško delo, kjer se posamezne etape palimpsestno seštevajo, v njem pa ima poleg uporabljenih materialov in oblik enakovredno vlogo tudi svetloba in senca ter medprostor, se pravi praznina, ki jo gledalec napolni s svojimi asociacijami, spomini in izkušnjami. Dela, ki nastanejo skozi ta proces, so odprta za različne interpretacije in osebna branja – vabijo nas, da v njih najdemo svoj lasten domišljijski kraj, ki nam omogoča, da se ponovno naselimo v hiški na drevesu ali izsanjamo svoje gradove v oblakih. Na tokratni razstavi umetnica predstavlja izbrana dela iz ciklusa Yutori, ki nastaja od leta 2023 dalje. Izraz yutori v japonski kulturi označuje koncept ustvarjanja prostora v času, mislih in vsakdanjih aktivnostih, skratka, umirjanja življenjskega sloga. Dela, predstavljena na razstavi, se

Knapič, Koselj Marušič, Topić: Izkopane monade

Hiša kulture v Pivki, 29. avgust 2025 ― tematska razstava Izkopane monade Maša Knapič Hannah Koselj Marušič Tim Topić 5. – 26. 9. 2025 otvoritev 5. 9. ob 19. uri kustosinja Maša Žekš Razstava Izkopane monade vključuje site-specific instalacije treh mladih umetnikov, ki znotraj ljubljanske akademije izhajajo iz različnih medijskih smeri: slikarstva, videa, fotografije in grafičnega oblikovanja. Kljub temu v svoji praksi združujejo najrazličnejše elemente ustvarjanja, ki so v duhu prilagajanja, nenehnega spreminjanja in razvijajočih se konceptualnih povezav vedno vezani na identiteto razstavnega prostora. Posamezni umetniški projekti so na podlagi danega tlorisa krožno zasnovani in delujejo po principu paviljonskih prekatov. Ti obiskovalcu omogočajo ekstatično prehajanje med sublimnimi prostori, katere zaznamuje stopnjevano avdio-senzorično izkustvo najrazličnejših materialov, svetlobnih učinkov, pritajenih vonjav, kinetičnih presenečenj, pa tudi čustvenih izpovedi, družbenih prevpraševanj in ponotranjene kritike. Umetniki svojo razdelano avtorsko poetiko in vsebino, ki pritiče anksioznosti, konceptom spominjanja in šopkom osebnih travm, združujejo z racionalnimi odzivi na splošne pogoje lokalnega ustvarjanja, delom z zahtevnim materialom in pragmatičnim razmislekom o samo-pozicioniranju znotraj razstave. Prostorska instalacija Sonce Tima Topića nastopa kot abstrahirana predzgodba umetnikove serije Stena, ki jo je v zadnjem letu razvijal in predstavljal na različnih ljubljanskih razstaviščih. Dvodelna postavitev odslikava umetnikov brezčasni spomin; tak ki hkrati zgolj obstaja, je ambientalen, neobremenjen, pa vendar specifičen, zapomnljiv in merodajen. Nanaša se na vroče poletje; brezciljno premetavanje po postelji, kjer je vročina neznosna, atemporalno brezdelje pa prežemajo vonjave po znoju in postanih cigaretah. V zatemnjeni spalnici utrujeno in pregreto oko zaznava zgolj svetlobni izris roletnih luknjic. Vsebina in struktura spomina sta inherentno prepletena, ujeta v dinamični časovni zanki vzpostavlj

Poslikana Pivka / Iva Tratnik: 7 palčkov 7 samurajev

Hiša kulture v Pivki, 25. julij 2025 ― javna poslikava Poslikana Pivka / Iva Tratnik: 7 palčkov 7 samurajev od 2.7.2025 dalje kustosinja Mojca Grmek Poslikana Pivka je večletni projekt (2022– ) galerije Hiša kulture v Pivki, ki raziskuje stensko slikarstvo, njegov izraz, domet in pomen v javnem prostoru na primeru majhnega mesta, kot je Pivka. Kot je znano, je osrednji pomen stenskega slikarstva v tem, da umetnost prinaša v javno sfero. Na ta način umetniško delo pridobi najširše občinstvo, tudi tisto, ki nikoli ne vstopi v galerijo, hkrati pa (lahko) postane učinkovit medij družbene komunikacije. Glede na to, da Pivka pred tem projektom ni imela nobene javne poslikave, se zdi še posebej primerna za raziskavo, kakšne učinke ima lahko poslikava na prebivalce mesta, odnose med njimi in družbeno ozračje nasploh. Zato Hiša kulture pojmuje projekt kot nekakšen laboratorij za raziskovanje odnosov med umetnostjo in družbo, ob tem pa se nadeja, da bo pomembno prispeval k razvoju vizualne podobe mesta in promociji vizualne umetnosti sploh. Leta 2022 je slikar Leon Zuodar na dvorišču za Hišo kulture izvedel poslikavo z naslovom Artist at Work, ki tematizira delo umetnika, njegov prispevek k razvoju družbe in družbeno percepcijo sodobne umetnosti. Naslednje leto je slikarka in ilustratorka Petra Preželj poslikala steno podpornega zidu ob vrtcu Mavrica. Poslikava s prepletom figur živali, rastlin, ljudi in fantastičnih bitij na ozadju z abstraktnimi vzorci in elementi krajine ostaja odprta za interpretacijo, kar umetnica sugerira tudi z naslovom – Povej zgodbo. Leta 2024 je slikar Marko Šajn izvedel poslikavo na steni objekta v bližini železniške postaje v Pivki. Poslikava z naslovom ODHODI / PRIHODI se nanaša na Pivko kot mesto prehoda, prikazuje jo kot kraj, ki ga vsi zgolj prečkajo ali prehodijo ali prestopijo (na drug vlak) in v katerem se nihče ne ustavi, torej v nekem smislu kot ne-kraj. Letos je slikarka Iva Tratnik izvedla poslikavo na podporni steni zasebne posesti v Radohovi vasi. Poslikava z naslovom 7 p

Pesmi v grafiki (2022–2025) / Pregledna razstava

Hiša kulture v Pivki, 28. junij 2025 ― pregledna razstava Pesmi v grafiki (2022–2025)Suzana Brborović Nina Čelhar Jovana Đukić Matic Flajs Marko K. Gavez Simon Kocjančič Andreja Kranjec Miha Majes Erik Mavrič Vanja Mervič Neža Perovšek Monika Plemen Maša Pušnik Adrijan Praznik Nika Rupnik Iva Tratnik 4. – 25. 7. 2025otvoritev4. 7. ob 19. uri kustosinja Mojca Grmek Razstava predstavlja dela, ki so nastala v okviru večletnega projekta z naslovom Pesmi v grafiki (2022–2025). Projekt raziskuje povezave med poezijo in likovno umetnostjo skozi medij grafike. Sodelujoči umetniki in umetnice so v povezavi s poezijo znanih regionalnih pesnikov in pesnice – to so Dragotin Kette, Srečko Kosovel, Maksa Samsa in Miroslav Vilhar – ustvarjali grafična dela v tehniki sitotiska. Del naklade so z različnimi likovnim posegi spreminjali v originale in pri tem uporabili tudi tipografijo kot neposredno vizualno vez s poezijo. V štirih letih izvajanja projekta je sodelovalo 16 umetnikov in umetnic, nastalo je skupno 76 grafičnih del in 4 umetniške publikacije. Na razstavi so predstavljena izbrana dela, ki so vključena v stalno grafično zbirko Hiše kulture.

Pesmi v grafiki / Miroslav Vilhar

Hiša kulture v Pivki, 31. maj 2025 ― grafična delavnica in razstava Pesmi v grafiki / Miroslav VilharSuzana Brborović Nina Čelhar Simon Kocjančič Vanja Mervič delavnica2. – 5. 6. 2025 razstava6. – 27. 6. 2025otvoritev6. 6. ob 19. urikustosinja Mojca Grmek Pesmi v grafiki je naslov večletnega projekta (2022–2025), ki raziskuje povezave med poezijo in likovno umetnostjo skozi medij grafike. Projekt se izvaja enkrat letno in vključuje grafično delavnico ter razstavo nastalih del. Tematsko se osredotoča na poezijo znanih regionalnih pesnikov in pesnice. To so Dragotin Kette, Srečko Kosovel, Maksa Samsa in Miroslav Vilhar. Sodelujoči umetniki in umetnice v sodelovanju s pristojno institucijo kot partnerjem pri projektu spoznajo izbranega pesnika/pesnico in njegovo/njeno poezijo ter v tej povezavi ustvarijo novo grafično delo. K grafiki pristopajo eksperimentalno, izven njenih osnovnih parametrov (odtis, reprodukcija), in avtorsko, kar pomeni, da odtise na različne načine spreminjajo v originale. Četrta izvedba projekta se osredotoča na pesmi Miroslava Vilharja. V uvodnem delu so sodelujoči obiskali Grad Kalc, kjer je pesnik nazadnje živel in delal. Tam jim je predstavil njegovo življenje in delo Andrej Rijavec, komparativist in interpret kulturne dediščine, v sodelovanju s Študijskim krožkom Naravna in kulturna dediščina Zgornje Pivke. Sledil je praktični del delavnice, kjer so ustvarjali grafike v tehniki sitotiska. Za izhodišče pri delu so izbrali pesem Miroslava Vilharja in jo uporabili kot navdih za zasnovo grafike v dveh vnaprej določenih barvah. Nato so grafiko odtisnili in tretjino natisnjenih izvodov spremenili v originale s poljubno slikarsko intervencijo. V celotnem procesu so kot likovni element uporabili tipografijo, ki predstavlja neposredno vizualno vez s poezijo. V okviru delavnice so skupaj zasnovali tudi katalog projekta v obliki zina. Vsa nastala dela so predstavljena na razstavi. Projekt sofinancirajo Ministrstvo za kulturo RS, Občina Pivka in Mestna knjižnica Postojna.

Jurij Hartman: Od časa do časa

Hiša kulture v Pivki, 26. april 2025 ― osebna razstava Jurij Hartman: Od časa do časa9. – 30. 5. 2025 otvoritev 9. 5. ob 19. uri kustosinji Mojca Grmek in Silvija Šutej Jurij Hartman je vizualni umetnik najmlajše generacije, ki ustvarja na področjih slikarstva, grafičnega oblikovanja, instalacije in multimedijske produkcije. V svoji umetniški praksi povezuje vsa ta področja in jih prepleta z zanimanjem za teoretska polja kulturne analize, medijske teorije in semiotike. Na splošno v svojih delih raziskuje medijsko posredovano podobo, strukturo njene vsebine in vlogo tehnologije ter različnih vmesnikov pri tem, ter učinke, ki jih ima na naše dojemanje in percepcijo. Na razstavi v Hiši kulture umetnik ustvari potovanje skozi tri razstavne prostore, na katerem se gledalec sooči z različno posredovanimi medijskimi vsebinami in svojimi odzivi nanje. V prvi sobi umetnik razstavi izbrana dela iz serije 010058211020, ki prikazujejo tehnološko ozadje različnih vizualnih podob. V diptihih predstavlja digitalne vektorske in fotografske podobe ter njihove tehnološke kode v besedilni obliki, kjer se omeji zgolj na določen segment dela, ki ga pogojuje enoten format serije. V triptihih iz iste serije neskladje med podobo in tehnološko kompleksnostjo njenega ozadja predstavi na primeru filma oziroma videa. Za prikaz časovnosti tovrstne podobe vzame 5 minut in 8 sekund iz filma Dr. Strangelove (1964) oziroma 8 sekund video dokumentacije dela Six Books on 1968 (1969) umetnice Hanne Darboven, jih z optičnim branjem zamrzne in zloži v novo kompozicijo. Tako se izbrani del filma oziroma videa spremeni v statično podobo, pri čemer pa je njegova dinamika prek postopkov kadriranja in montaže ohranjena. V drugi sobi se gledalec sreča z video instalacijo, ki vključuje izmenično črno-belo animacijo na 4 ekranih in zvok, oboje skupaj pa mu ponuja sinestetično čutno izkušnjo medijsko posredovane vsebine. V zadnji sobi se sprehodi skozi 8 monolitnih stebrov, osvetljenih z močnimi reflektorji, ki ustvarjajo ostre sence. Ta postavitev,

Novice

Hiša kulture v Pivki: vizualna umetnost